ZVEZA SLOVENSKIH ČASTNIKOV

OBMOČNO ZDRUŽENJE MARIBOR

26.SPOMINSKI POHOD NA TRIGLAV POKLJUKA 2011

Tako kot vsa prejšnja leta smo se tudi letos udeležili tradicionalnega spominskega pohoda na Triglav, ki ga vsako leto organizirajo Zveza veteranov vojne za Slovenijo ( ZVVS), Veteransko društvo Sever, Zveza borcev za vrednote NOB in Zveza slovenskih častnikov (ZSČ). Iz OZSČ Maribor smo se pohoda udeležili: Franc Prevorčič, Jože Gruden, Stane Vauda, Stanko Anžel, Franc Simonič in Boris Pavalec ter Olivera Hafner kot članica Zveze borcev za vrednote NOB. Že vrsto let vodi našo skupino  praporščak OZSČ Maribor Franc Prevorčič iz enote Limbuš.

Naš pohod se je začel 7.7.2011 ob 7. uri, ko smo se z avtomobiloma odpeljali proti Pokljuki.

Na Pokljuki smo se kot pravi vojaki hitro organizirali, namestili opremo in se odpravili proti Kredarici. Vreme je bilo zelo ugodno za pohod, pa čeprav so napovedovali plohe v gorskem svetu. Tisti bolj pripravljeni smo imeli hitrejši tempo, zato smo se razdelili z namenom, da prispemo na Kredarico pred glavnino in rezerviramo sobo za našo skupino.

Po prispetju prve skupine do Vodnikove koče smo si nekoliko oddahnili, pomalicali ter se pripravili za nadaljevanje naše poti, ko naenkrat prične rahlo deževati. Ozremo se v nebo in si rečemo »saj nismo iz sladkorja » ter nadaljujemo s pohodom.   Deževalo je rahlo in kratko, tako, da ni bilo nobenega vzroka za slabo voljo. Naš cilj je bil jasen – priti do Kredarice.

Bolj smo se bližali našemu cilju , bolj je grmelo – dežja pa od nikoder, za kar smo bili zelo hvaležni, saj smo prispeli na Kredarico suhi ter med prvimi pozdravili v meglo zavitega slovenskega očaka. Tako kot smo se dogovorili, smo takoj stopili v akcijo za sobo, se namestili in počakali na drugo skupino, ki je prispela nekoliko kasneje.

Zvečer smo imeli »bojni« posvet in se dogovorili kako naslednji dan, ko bomo osvajali Triglav.

V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne naš vodja skupine Franc ni imel miru in je šel kot prvi v zamegljen Triglav, ostali smo še nekoliko počakali. Čakanje se nam je obrestovalo, saj se je gora nenadoma ob močnem vetru odkrila in splezali smo v steno pri čudovitem sončnem vremenu, le sunki  vetra so bili na trenutke zelo močni.

Sam sem imel prečudovito nalogo – odnesti prapor ZSČ Maribor na vrh Triglava, da pa nahrbtnik ni bil prazen, sem poleg že omenjene zastave odnesel na vrh Triglava tudi prapor Zveze veteranov območnega združenja Maribor, bojno zastavo 1. tankovske čete  bojev za Šentilj 1991 ter prvi prapor 74. oklepno mehaniziranega bataljona (OKMB) in zdajšnji prapor 74. motoriziranega bataljona (MOTB) iz Maribora, v katerem sem aktivno zaposlen in tako potrdil naš bataljonski slogan:

»JEKLEN OKLEP, JEKLENA VOLJA, JEKLEN POGUM«.

Moje dejanje je bilo namensko, saj letos praznujemo 20.obletnico samostojne Slovenije in smo na ta način primerno obeležili obletnico samostojnosti.

Vrnitev s Triglava do Kredarice je potekala brez težav, saj smo se vsi vrnili zdravi ter zadovoljni, da nas je naš očak sprejel in nas varno vrnil v naročje Kredarice, zato smo se s kozarci v rokah obrnili k njemu in se mu zahvalili z zdravico. Takoj po vrnitvi smo tisti najbolj vztrajni in željni hoje ter plezanja odšli še do Staničeve koče pod Triglavom.Proslava na Kredarici je potekala v poznih popoldanskih urah, udeležili smo se je vsi pohodniki.

Seveda brez praporščakov ni šlo, postrojili so se in pripravili za slovesnost. Moram pohvaliti našega praporščaka Franca, ki zelo dobro obvlada postopke ob raznih poveljih, tako, da se lahko marsikateri mladi praporščak uči od »starega mačka«.

Z strani ZSČ sem bil skupaj s predstavniki ZVVS Sever in ZZB NOB določen, da nosimo državno zastavo do droga , kjer smo jo na igranje državne himne dvignili.

Po končani proslavi je potekalo druženje vseh pohodnikov, veselili smo se ob hrani in pijači.

V soboto je prišel čas slovesa in vrnitev na Pokljuko. Jutro je bilo lepo, pohodniki pa dobro razpoloženi z mislijo – vidimo se naslednje leto. Čakala nas je še zaključna proslava na Rudnem polju , kjer smo kot pohodniki  sodelovali – sprejem je bil prisrčen.

Slavnostni govornik je bil g. Ciril Zlobec, njegov govor je bil veličasten predvsem zato, ker  v njem ni bilo čutiti politizacije, temveč preproste vsakdanje stvari, ki smo jih bili vsi navadni državljani zelo veseli.

Po končani proslavi je naša skupina naredila še nekaj skupinskih posnetkov, si rekla drugo leto spet in se odpravila proti domu.

Fotografije so v Galeriji.

BORIS PAVALEC

Enota Limbuš