ZVEZA SLOVENSKIH ČASTNIKOV

Peto, lahko bi rekli že tradicionalno medsebojno nogometno srečanje na zelenici VGM,  sta ekipi MORS in OZSČ Maribor mrzlično pričakovali. Posebni pomen tekmi je dala tudi 20. obletnica Pekrskih dogodkov. Motiva in emocij torej ni manjkalo, prav nasprotno! Pričakovani in hitri da, ministrice za obrambo RS, dr Ljubice Jelušič, na prošnjo vodstva OZSČ Maribor za  odigranje tekme, je organizatorjem tekme dodal krila. V četrtek, 19. maja letos, torej dva dni pred tekmo, sem se osebno prepričal, da so , s strani poveljnika 72. brigade, polk -a Dušana Toša imenovani  izvajalci – Vlado Bevetek, ppolk, nam. pov. 72. br, maj Srečko Cehnar, nadporočnik Branko Roškar in štabni vodnik Darko Jeza, s pomočjo številnih drugih, uspešno pripravili vse, kar je za takšno tekmo potrebno. Kapo dol! Tudi selektorja, MORS-ov ppolk Jože Arko, iz Urada za vojaške zadeve in jaz, stotnik Bruno Kremavc, ki vodim ekipo OZSČ Maribor, sva se trudila zagotoviti najboljše nogometaše, ki jih ekipi premoreta. Brez težav, še posebej pri mojem izboru, žal ni šlo. Kar sedem odpovedi pri izbiri dvanajstih igralcev ni mačji kašelj. Ne predstavljam si, kako bi takšen izpad prenesel naš reprezentančni selektor Matjaž Kek, sicer tudi moj nekdanji soigralec iz davne SNL pri mariborskem Železničarju.

S povečanim naporom sem le zagotovil deseterico, še dobro, da imam v ekipi predstavnike SV, ki so člani OZSČ Maribor, namreč le-ti so mnogo bolj zdržljivi, poziv jim je bližji in manj so naklonjeni adrenalinskim športom kot je vikend srfanje na morju blizu skal ipd...

Pa pojdimo k tekmi, k tokrat izredno razburljivemu derbiju, ki se je na zelenici VGM odvijal v soboto, 21. maja letos, s pričetkom ob 14. uri. Vreme nam je bilo naklonjeno, deževalo je po tekmi. Tudi gledalcev ni manjkalo, dan odprtih vrat VGM in spominski ter jubilejni pekrski pohod sta prispevala k temu. Ogrevanje igralcev in sodnika pred tekmo ni izostalo. Tudi fotografiranje ne.

Ekipo MORS-a, ki jo je določil njen selektor ppolk Jože Arko, so predstavljali predstavniki 157. LOGB Vrhnika, Poveljstva sil, 670. POVLOGB, Uprave za obrambo Celje, Direktorata za obrambne zadeve MORS, GŠSV, Urada za vojaške zadeve in 20.MOTB –ja, ki so igrali v postavi:

1. Boštjan Škufca, 3. Jože Romih, 6. Boris Majcen, 7. Marjan Hudin, 8. Alen Tkavc, 9. Rolando Žel, 10. Alojz Šteiner, 11. Jože Arko, 14. Jasmin Muhmutovič,  19. Aleksander Kos, 20. Bensad Šinikovič.

Ekipa OZSČ Maribor, sestavljena iz predstavnikov enot Pekre, Slivnica, Hoče, Tezno – OZSČ Maribor , SV in PU Maribor, je zaigrala v postavi:

1. Bojan Kitel, 2. Boris Heričko, 3. Zlatko Krajnc, 4. Branko Kovaček, 5. Milan Emeršič, 6. Robert Visenjak, 8. Zlatko Višnar, 10. Živko Galič, 11. Janez Belšak, 13. Bruno Kremavc.

Tekmo je sodil dolgoletni in izkušeni sodnik Dušan Turk. Kakovostno pripravljeno ozvočenje ob robu igrišča, je komentatorju tekme, Martinu Benku, enemu od dveh podpredsednikov OZSČ Maribor, olajšalo predstavitev igralcev obeh ekip ter komentiranje poteka, kakor boste izvedeli kmalu, zanimive in razburljive  tekme.

Po vojaško odločnih pozdravih obeh ekip, je simbolni začetni udarec pete tradicionalne tekme izvedel sekretar ZSČ Janko Ljubič. Takšne piruete kot je lani pri podobnem dejanju uspela Mihi Butari, sedaj že bivšemu predsedniku ZSČ, sekretarju ni uspelo ponoviti. Morebiti pa bi se temu približal dr Bojan Potočnik, novi predsednik ZSČ, ki sem ga tudi imel na spisku nastopajočih pa so ga, žal druge, pomembnejše obveznosti, vodile drugam. Odjeknil je močan aplavz gledalcev, predvsem pohodnikov 20. spominskega  pohoda, ki so si ob gledanju zanimive tekme, nabirali novih moči za povratek v Pekre. Poudariti velja, da je ekipa MORS-a v novih dresih, bele majice, modre hlačke in rdeče nogavice, delovala še močneje kot v prejšnjih zelenih. Ekipa OZSČ Maribor pa seje že navadila na vijoličasto barvo.

Tokrat se je tekma pričela bolj zavzeto kot doslej. Še posebej hrabro so prostor nasprotne strani osvajali vezni igralci ekipe OZSČ Maribor. Še mene, njihovega selektorja, so prijetno presenetili. Nisem mogel zadržati vzklika – » kot da gledam Barcelono, od noge do noge!«. Komentator tekme me je takoj opozoril, češ, da ga naj ne motim. Kar nekaj lepih strelov so Emeršič, Vesenjak in Višnar sprožili proti vratom očitno izredno razpoloženega vratarja Škufce. V bravuroznih paradah, ki so prav tako kot streli napadalcev, poželi aplavz publike, je ohranjal mrežo nedotaknjeno. Vijoličasti niso popuščali, nasprotno, v 4. minuti se je mreža MORS-a le zatresla. V polno je po lepi akciji zadel Vesenjak. Tempo igre je še naprej vodila ekipa OZSČ Maribor. Škufca je še naprej dokazoval, da je izjemen vratar. Omeniti velja tudi borbenost in voljo, predvsem v obrambnih nalogah, načelnika Šteinerja in vojaškega Oblaka – Arka. Toda glej ga zlomka, v enem redkih napadov MORS-a, tekla je 12. minuta, ki je kot je izgledalo zvodenel, je prišlo do večje napake ožje obrambe in Kos je z zvitim strelom ukanil vratarja vijoličastih – Kitla. Na semaforju 1:1. Takoj sem v sebi premleval tisto staro resnico, če ne daš gola, ga dobiš. A kljub temu, glede na tekočo in zavzeto igro moje ekipe, sem slutil, da bo prizadevnost kmalu poplačana. In bilo je tako. V 16. minuti je v gneči pred golom Škufce, Emeršič le uspel potisniti žogo na pravo mesto. 1:2. Sodnika Turka še opazili ne bi, tako dobro je vodil srečanje, če ne bi eden naših zaradi nekoliko preostre igre na sredini igrišča prejel  rumeni karton. Paziti bo treba, sem glasno opozarjal. Omeniti še velja zapleteno situacijo povsem blizu gola vijolic,  ko je desetica MORS-a, Šteiner, za las zamudil izjemno priložnost za izenačenje. In pravo bombo Arka z roba kazenskega prostora, ki je skoraj presenetila vratarja Kitla. Minuto pred koncem 1. polčasa, v 29, minuti,  ponovno evforija vijoličastih. Vesenjak je lep predložek Herička z desne strani z bližine rutinirano pospravil v mrežo – 1:3!! S to prednostjo je ekipa OZSČ Maribor odšla na 10 minutni odmor.

Prisluhnil sem malo drugi strani. Slišati je bilo odločne besede, ne morem trditi ali sem slišal selektorja in igralca Arka ali celo prvega moža GŠSV.

Odmor je dobro del vsem. Lepo vreme je še naprej vztrajalo. Žvižg sodnika nas je pozval nazaj k tekmi. Kot da bi gledal posnetek začetka prvega polčasa. Vijoličasti so se pognali v napad. In v 34. minuti je Emeršič povišal rezultat na 1:4. Samo minuto zatem, po predložku Emerišča s kakšnih 20 metrov neposredno pred gol, je Galiču z rahlim dotikom uspelo spremeniti smer leta žoge in zadeti malo mrežico v paradi padajočega Škufce. Prepričan sem, da se je slednji žoge celo dotaknil. 1:5!!! Kaj takega, saj ne more biti res! Vesenjak kmalu za tem pride do mene in me prosi naj ga pustim oditi s tekme, češ da ima nujen opravek. Dovolil sem mu. Tudi Emeršič si  je želel odpočiti. »Bruno zamenjaj me«, me je poprosil strelec petega gola – Galič. Uslišal sem ga, nezavedajoč se v tistem trenutku, da bom s približno 15 leti viška ogrozil stabilen rezultat, ki še ga ni bilo. Že dve minuti kasneje je prvič počilo. Ekipa MORS-a je prevzela pobudo, Muhmutovič je izkoristil razredčenost obrambe vijoličastih in z natančnim strelom zmanjšal zaostanek na 2:5. MORS je zaslutil svojo priložnost. Po običaju smo se Štajerci (igralci – obramba in napad)  pričeli prepirati. Prepir pa prav nikjer ni dobrodošel. To smo kmalu dojeli. V 52. minuti je dvajsetica – Šinikovič zabil še tretji gol – 3:5! Samo minuto kasneje – očitno je morala padla – je Majcen zadel za 4:5. Trepetali smo za zmago, a ekipa MORS-a je bil nepopustljiva. Minuto pred koncem derbija je iznajdljivi Kos dosegel še svoj drugi zadetek in izenačil rezultat na 5:5! Kazenski streli bodo odločili zmagovalca, smo se vsi skupaj hitro zavedli. Sodnik je določil gol, selektorja pa izvajalce kazenskih strelov. V izvajanju kazenskih strelov so bili igralci ekipe MORS nezgrešljivi. Pri vijoličastih pa sva zamočila kapetan Krajnc in moja malenkost. Užival sem, ko sem s finto Škufco v paradi poslal v njegov desni kot, a obenem sem pozabil, da je malo-nogometni gol širok le 5 metrov. In Handanovičeva žoga, z njo smo igrali, prinesel jo je vratar Kitel, jo je polvisoko ucvrla mimo vratnice v zelenico VGM.

Zmagovalni pokal je tokrat odšel v Ljubljano. Čestitamo!

Takoj po končani tekmi smo vsi udeleženci tekme, kakor tudi organizatorji le-te, prejeli spominske medalje ZSČ v zvezi s tekmo MO RS : OZSČ Maribor ob 20. obletnici Pekrskih dogodkov. Brigadir mag Bojan Pograjc, poveljnik PDRIU pa nam je podelil spominski kovanec KADETNICE MARIBOR, kjer ob letnici 1853 lepo piše: »Modro uporabi moč!« Takoj sem pomislil na napako v moji strategiji, ko sem selektorsko mesto zamenjal za igralsko.

Jože Arko me je odvrnil od razmišljanj, ko mi je dejal: »Danes ste nas presenetili, bili ste boljši!«

Vsi smo bili veseli. Še en lep in simbolni dogodek je za nami,  z mislimi smo že pri naslednjem, v maju 2012.

Maribor, 27. maj 2011

Bruno Kremavc, stotnik,

selektor ekipe OZSČ Maribor