ZVEZA SLOVENSKIH ČASTNIKOV

Vroči julijski dnevi so obljubljali lep spominski pohod, ki so ga pripravile organizacije Zveze borcev za vrednote NOB, Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS), Veteransko društvo SEVER in  Zveza slovenskih častnikov in Združenje vojaških gornikov za Triglav. Vodja skupine OZSČ Maribor je bil skoraj vsakoletni pohodnik Franc Prevorčič iz enote Limbuš, kjer je tudi predsednik. Na Pokljuko smo se v dveh osebnih avtomobilih odpeljali naslednji udeleženci: Franc Prevorčič, Jože Gruden, Boris Pavalec, StaneVauda,  Gregor Urbančič, Danilo Kramljak, Branko Leintinger in Stanko Anžel.

Dan prej, v četrtek 8. 7. 2010, smo krenili iz Maribora že kmalu po deveti uri. Na Pokljuki nas je pričakal prekrasen gorniški dan. Hitro smo opravili formalnosti, pripravili nahrbtnike in nekaj pred dvanajsto uro vzeli pot navzgor, najprej ob potoku in v senci dreves, nato pa kratek oddih pri sirarni pod Konjščico. Pekoče sonce nam je prizaneslo in skrivalo za oblaki in kmalu smo bili na prvem počitku pri studencu ob skali in plošči TP-a, kjer smo razočarani ugotovili, da ni vode in ne snežnih zaplat. Malo višje pa je izpod mokre skale pritekal hladni in bistri curek, ki nam je olajšala vzpon na Studorski prelaz. Potem je šlo malo navzdol, nato pa vijugasto in ravno po pobočjih Velikega Draškega vrha in Tosca, kjer smo uživali v razgledu na Bohinj in Vogel, občudovali planinsko cvetje in se končno odžejali z naravno in  hladno vodo na Vodnikovi koči. Taka voda pohodnika poživi in mu da dodatno voljo in moč za pohod na Kredarico. Velo polje nas je vabilo na kislo mleko, a naša tura je bila v drugi smeri. Občasni oblaki so bili naši zavezniki, na Konjskem sedlu pa je gorska sapica olepšala naš počitek. Če imaš čas, je vsak kamen zanimiv, vsaka skala odkriva svoj čas in čar ali nudi zavetje izjemnemu planinskemu cvetju. Vidimo Planiko, vidimo Kredarico. Gremo, čas je… Okrog pete ure popoldne si oddahnemo. Tu smo, Triglav je naš! Sedimo pred kočo in nazdravljamo slavnemu očaku.

Zgodaj zjutraj nas je pričakalo na Triglavu ožarjeno sončno jutro. Počasnejši smo se odpravili na mogočni vrh ob peti, uri, ostali malo pozneje. Ob hladnih klinih in neizmerni lepoti smo v tišini vsrkavali opojne trenutke, ki so presegli vsa naša pričakovanja in zmožnosti za dojemanje tako veličastnega planinskega jutra. Kmalu po sedmi uri  nas je bilo vseh osem na vrhu. Naš vodja in praporščak Franc Prevorčič je razgrnil prapor, katerega je s ponosom nosil član naše odprave aktivni vojak Boris Pavalec. Ob Aljaževem stolpu, kjer je še bilo za vzorec snega smo napravili spominske skupinske in posamezne posnetke. Jasno nebo nam je v nadnaravni lepoti prikazovalo italijanske in avstrijske Alpe, Peco, Grintavec, Snežnik in Učko, le tam, kjer bi morali videti morje, je skoraj negibno plavala siva meglica.

Nato smo opravili krst, končno je Danilu uspelo priti na vrh. Štrik je bil dokaj boleč, vendar obvezni predmet pri takem opravilu.

Odmislili smo čas, zato je bil spust doživetje, ki se ga ne da opisati. Z določenega mesta vidiš Kredarico, Planiko in Staničevo kočo hkrati. Kdo bi si mislil, da ti lahko da strmina toliko užitkov. Pozneje sta dva helikopterja pripeljala in zmotila idilični mir, a mi smo na Kredarici nazdravili svojim osebnim podvigom in slavnemu očaku Triglavu Zahvaljujemo se mogočni gori, da nas je sprejela in srečno vrnila v dolino.

Na Kredarici se je kmalu prikazal naš cenjeni načelnik general major Alojz Steiner, ki se je proti poldnevu odpravil na vrh, kjer je bila prva spominska proslava. Triglav je bil poln pohodnikov, ki so se zgrinjali na vrh od vseh strani navzgor, drugi navzdol.

Druga proslava je bila popoldne proti večeru. Naš praporščak Franc se je urejal, kakor da bi šel k svojemu prvemu dekletu  na zmenek. Slavnostni govornik je bil oče slovenskega naroda Janez Stanovnik. Pevskemu zboru pohodnikov je dirigiral Franc Gornik, ki je vabil gledalce k skupnemu petju v čast in spomin očaku Triglavu, ki združuje pohodnike in domoljube iz vse Slovenije.

Po proslavi smo se fotografirali z gospodom načelnikom slovenske vojske z generalmajorjem Alojzom Steinerjem in legendarnim govorcem Janezom Stanovnikom.

Začelo se je splošno slavje. Kredarica je bila ena sama pesem in razigranost. Do poznih ur smo nazdravljali, peli pesmi in se veselili.

Tudi sobotno jutro je bilo sončno. Pravočasno smo morali na Pokljuko, na Rudno polje, kjer smo sodelovali kot pohodniki na zaključni proslavi.

Gospa ministrica Ljubica Jelušič je v slavnostnem govoru poudarila pomen spominskega pohoda, ki ima svoje korenine v prvobitnosti  in krvavi zgodovini slovenskega naroda. Ankaranovci so večkrat prišli peš v maršu od morja pa do vrh Triglava, zato nas spominjajo na veličastne zmage in partizanske marše, ki so doprinesli k zmagi in svobodi slovenskega naroda. Njim in vsem podobnim v čast se imenujeta slovenski vojaški ladji Ankaran in Triglav. Poudarila je še, da samo dobro opremljena slovenska vojska lahko očuva in brani svobodo slovenskega naroda, kajti narod, ki nima svoje voske, je zapisan suženjstvu in počasnemu neizogibnemu propadu.

Po proslavi smo naredili skupinsko fotografijo s sekretarjem Zveze slovenskih častnikov in podčastnikov gospodom Jankom Ljubičem, nato pa se srečni in ponosni vrnili domov.

Hvala, Triglav, hvala Pokljuka!

Fotografije so v galeriji.